Glina je sedimentna kamnina, sestavljena predvsem iz drobnozrnatih mineralov, med katerimi prevladuje kaolinit. Kaolinit spada med plastnate silikate. Kamnine, bogate s kaolinitom, imenujemo kaolin, bela ali kitajska glina. Ime izvira iz kraja Kao-ling na Kitajskem, kjer so nekoč kopali glino za najfinejši porcelan.

V njej živi modrost prednikov, ki še vedno vodi moje roke.  

Nahajališča gline so lahko v jamah ali rečnih naplavinah. V teh ležiščih se glina in droben pesek nalagata stoletja. Naravna glina ni čista – vsebuje različne primesi, ki vplivajo na njeno barvo in kakovost. Najosnovnejši barvi sta bela in rdeča: v jamah se večinoma najde kaolin (bela glina), v rečnih naplavinah pa rdeča glina. Če glina vsebuje več železovega oksida, dobi oranžno ali rdečo barvo. Intenzivnost obarvanosti je odvisna od količine teh nečistoč.

Ker je danes na voljo veliko vrst glin, je izbira prave ključna. Za kakovostno izdelavo se izogibamo neprečiščenim in nehomogenim glinam, saj ravno te pogosto povzročijo pokanje izdelkov med sušenjem ali žganjem. Dobra glina mora biti čista, enakomerna in primerna za izdelek, ki ga želimo oblikovati.